Projekt sestavljajo podobe, ki so jih proizvedli algoritmi strojnega učenja trenirani na stotinah post-katastrofičnih prizorov – cunamijev, hurikanov, potresov, zemeljskih plazov, letalskih nesreč, požarov in vojn. Nasičenost medijev s takšnimi podobami je povzročila določeno desenzitizacijo, hkrati pa tovrstno gradivo fetišiziramo, želimo si še več takih podob, naš pogled se ujame v past te realnosti, ki je postala neobičajna. Vsakdanjost se spreminja v transcendentno grozljivo, ko nas v konkurenčni nuji, da bi pritegnili našo pozornost, mediji bombardirajo z vedno bolj strahovitimi in nasilnimi podobami, zaradi katerih obnemimo. Sčasoma to privede do psiholoških pojavov »upada sočutja« in »sočutne izčrpanosti«.

Vendar pa se v teh podobah skriva tudi lepota. Grozljivost nas resda zapelje, vendar vsebuje tudi abstraktne tone, forme in lastnosti estetike razdejanja, ki so slikarske, kinematografske in lepe. To, kar sproži naše nelagodje, je védenje, da je bilo za naše estetsko zadovoljstvo potrebno hudo trpljenje ljudi. Kako bi torej te naše nenasitne potrebe lahko zadovoljili na »etičen« način? Kako naj potešimo želje po uživanju v estetiki katastrof, ne da bi se nam bilo treba ozirati na ceno človeških življenj? Ali estetiko lahko ločimo od človeškosti? Če podobe katastrofalnih dogodkov generiramo tako, da jim je senzacionalističnost odvzeta že ob samem nastanku, prispemo do izpolnjujočega momenta estetike brez krivde.