V svojem delu, ki se že več let odvija pod naslovom Spektralne pokrajine (Spectral Landscapes), Erich Berger raziskuje odnos med radioaktivnostjo in pokrajino. Razstava v osmo/zi predstavlja najnovejši del te tekoče raziskave, ki obravnava predstave o globokem času, globoki prihodnosti, naravnih in umetnih krajinah in jedrski sodobnosti.

V zadnjih dveh letih je na Finskem obiskoval lokacije z večjo naravno radioaktivnostjo, ki izvira iz propadanja mineralizacij naravnega urana in torija. Podatki, ki jih je zbral na terenu, mu omogočajo, da gama sevanja reprezentira kot telesa, ki štrlijo iz radioaktivne osnovne kamnine in orišejo zapletene a pokrajini lastne značilnosti. Razstava si predstavlja bizarno, a lepo topografijo, ki se dviga iz pokrajine in ki je produkt nenehno potekajočega radioaktivnega razpada v matični kamnini.

Konstitucija teh nevidnih a prisotnih teles je del planetarnih procesov, ki se odvijajo v izredno dolgih časovnih obdobjih in segajo globoko v preteklost in prihodnost (deep time); odraža oblike kontinentalnega odnašanja, biogenega kopičenja kisika v naši atmosferi, pregibanja gorskih verig in njihove erozije ter sledi razbrazdanosti geofizičnih formacij, ki zaznamujejo značilnosti pokrajine, ki nas obdaja. Prisotnost teh, kot jih imenuje Berger, spektralnih teles, je mogoče zaznati le z ekstrasenzoričnimi sredstvi, hkrati pa so spektralna tudi v smislu, da gre za svetlobna polja, fotone, četudi se nahajajo v (za človeško oko) nevidnem delu spektra.