Voranc Kumar se s projektom Površina posveča odnosu med telesom in računalniško grafiko. Na presečišču tehnologije in epistemologije raziskuje odnos, ki se spleta med človeškim telesom in računalniškim programom pri repliciranju vizualnih lastnosti kože (subsurface scattering).

Instalacijo sestavljata projekcija vrteče krogle, na kateri se izmenjujejo podobe kož in prikaz dejavnost algoritma, ki poganja projekcijo. Algoritem kot osnovo za simulacijo človeške kože jemlje slikovni material, ki je preko Googlovega iskalnika slik najden po geslih kot so skin, human skin, skin surface ipd. Izbira tiste podobe, ki jih za naš pogled prepozna kot objekt kože. V takšni situaciji podoba in koncept telesa namreč nista dana, ampak proizvedena s postopki digitalne tehnologije.

Koža deluje kot vmesnik, hkrati organski in digitalni. Digitalno tehnologijo lahko razumemo tudi kot zapis, ki se ponuja v branje bodisi stroju bodisi človeku. V tem je možno prepoznati podobnost digitalnega vlogi, ki jo zaseda telo v zgodovini vednosti o človeku. V primeru razvoja medicinske znanosti in kliničnih praks se je telo kot objekt vzpostavilo na podlagi odnosa zapisa in njegovega branja – površine znakov bolezni vi in uganke o bolezni ter njenih vzrokih, v primeru razvoja kazenskih in policijskih praks pa na podlagi razmerja med telesnimi znaki in delinkventnostjo.

Telo potemtakem ni univerzalna forma. Je rezultat konkretnih načinov interpretiranja in ekstrahiranja vednosti o globini telesa na podlagi površinskih znakov, kot so medicinska diagnostika, tehnike nadzora in nenazadnje tudi tehnologija računalniške grafike v svoji mimetični ambiciji.